Zunaj je dež rahlo rosil, ko se je sosedova družina zbrala v lepo urejeni odvetniški pisarni.
Sosed, spoštovan mož in oče, je pred kratkim po hudi bolezni preminil in za seboj pustil obsežno premoženje. Njegovi trije otroci, najstarejša hči in še dva sinova, so napeto sedeli pred odvetnikom za veliko hrastovo mizo, vsak s svojimi pričakovanji in skrbmi. Odvetnik je s pomirjenim glasom povedal, da je bil njihov oče zelo preudaren človek, zelo natančno je določil, kako in komu naj se razdeli njegovo premoženje. Oporoka je bila napisana.
Otroci so si izmenjali poglede in nestrpno pričakovali nadaljevanje. Nihče od njih ni vedel kaj točno lahko pričakujejo. Spomnili so se zgodb o družinah, ki so se zaradi dediščine sprle in razpadle. Toda sosed je je bil mož reda in miru, zato je bila oporoka tudi pravočasno napisana. In odvetnik je začel z branjem. Najprej je povedal, da je v oporoki zapisano, da hiša na obali pripada hčerki. Imela jo je najraje in zanjo tudi najbolje skrbela. Vidno si je oddahnila, izjemno si je želela te hiše. Srednjemu sinu, tako pravi oporoka, je bilo zapuščeno družinsko podjetje. V obrazložitvi je še dopisal, da je vanj vložil največ truda in svojega znanja pri razvijanju. Hvaležno je prikimal. Najmlajši sin postal nekoliko nemiren, odvetnik pa je nadaljeval, da mu je zapustil denarno naložbo v delnice in obveznice ter svojo zbirko starih knjig. Vedel je, da najmlajši ceni zgodovino in umetnost.
Najmlajšemu je ta zbirka res veliko pomenila. Poleg materialne razdelitve pa je oporoka imela zapisano še nekaj drugega, pismo namenjeno vsem trem otrokom. V njem je izrazil svojo ljubezen do njih in posebej poudaril, da si želi, da ostanejo še naprej povezani, ne glede na to kaj je kdo dobil. Vsi v pisarni so ob koncu branja imeli solzne oči. Ko so zapuščali odvetniško pisarno, ni bili sporov, nejevolje ali zamere.
Vsak je dobil tisto, kar si je zaslužil in kar mu je pomenilo največ. Sosedova premišljena oporoka je preprečila konflikte in ohranila družinsko harmonijo.