Od nekdaj sem sanjal o tem, da bi osvojil naš najvišji vrh ponoči. Ideja o hoji v temi, osvetljeni zgolj z žarki ročne svetilke je bila hkrati privlačna in skrivnostna.
Prejšnji vikend sem se končno odpravil na to dolgo načrtovano pustolovščino, ki mi je še dolgo ostala v spominu. Začetek pohoda je bil načrtovan on 22. uri, ko je bila noč že globoka in je jasno nebo razkrivala luna, ki mi je na trenutke pomagala osvetliti pot. Skupaj s prijatelji smo se zbrali na izhodišču. Vsak je zase poskrbel, da smo imeli vso potrebno opremo za nočni pohod. Topla oblačila, dovolj vode, prigrizke in seveda obvezne delujoče ročne svetilke. Ko smo začeli vzpon nas je objela tišina noči. Božansko. Svetloba naših svetilk je pot osvetljevala le nekaj metrov pred nami. Nor občutek, da stopamo v neznano. Vsak korak je bil premišljen, še posebej na skalnatih in strmih predelih. Začutili smo popolno povezanost z naravo. Poslušali smo šumenje vetra med drevesi in občasno zaslišali zvoke nočnih živali, ki so kraljevale v tem delu noči. Pot se je vzpenjala skozi gozd vse dokler nismo prišli na odprte travnike. Postalo je nekoliko hladneje. Tukaj se je pogled odprl proti nebu polnemu zvezd. Za trenutek smo ugasnili naše ročne svetilke in uživali v pogledu. Milijoni zvezd so se razprli nad nami in zdelo se je, kot da smo vstopili v čisto drug svet, svet vesolja. Po nekaj urah hoje smo se približali vrhu. Zadnji del poti je bil najzahtevnejši. Strm teren in rahla utrujenost sta preizkušala naše zmogljivosti, a misel na cilj nas je gnala naprej. Ko smo končno dosegli vrha nas je pričakal naravnost božanski razgled.
Na obzorju so se že kazali prvi znaki jutranje zarje, ki je počasi preganjala dolgo in naporno noč. S prijatelji smo posedli po skalah, ugasnili ročne svetilke in prižgali majhen plinski gorilnik ter si privoščili tople čaj. Občutek ponosa in spokojnosti je bil nepopisen. Pravo nepozabno doživetje ta nočni vzpon.