Odraščal sem v hiši, kasneje pa sem se odselil v stanovanje, katerega sem kupil ne daleč stran od doma. Vedno bolj me je preganjala misel, da prodam stanovanje in si kupim hišo, ker sem se enostavno počutil ne svobodnega.
Takrat, ko sem kupil stanovanje sem pravzaprav šokiral starše, ker so mislili, da bom živel doma in da bi bila kasneje ta hiša moja. Ko pa sem prišel v srednja leta in žal še nisem spoznal sorodne duše, z katero bi zakorakal v skupno gospodinjstvo, imel pa sem redno službo in plačo, sem postajal vedno bolj živčen, ko sem živel doma. Vse mi je šlo na živce in odločil sem se, da se odselim. Tako sem kupil stanovanje, sedaj pa me preganja misel, da prodam stanovanje in kupim hišo.
Mogoče še nebi toliko premišljeval o tem, pa se je ponudila ena idealna priložnost, ko je en možakar prodajal hišo z urejeno okolico in bazenom za male denarje. Res sem bil zmeden, ker sem se zavedal, da si to želim, vedel pa sem tudi, da bom spet šokiral starše, ker bi lahko živel v njihovi hiši.
Po dolgem premisleku sem se odločil, da prodam stanovanje, se pogovorim z starši kaj čutim in da je to itak dobra investicija za naprej in da kupim to hišo. Ko sem staršem povedal za to, so mi pošteno zamerili. Tudi mene je bolela duša, da me ne morejo razumeti, da ne morem živeti z njimi, ker enostavno ne čutim tega in da je boljše, da imamo dobre odnose, kot pa da se kregamo.
Šel sem preko tega in jim rekel: »Prodam stanovanje in kupim to hišo, pa če vam je prav ali ne.«
Dolgo sem čakal na njihov obisk, prvič so prišli po enem letu, ko je prišla bolezen in takrat so se tudi opravičili, da so posegali v moje želje. Odločitev, da prodam stanovanje in kupim hišo pa se je takrat izkazala za pravo.